Tokrat se vam ze javljava iz Slovenije. Zadnje mesece potovanja se je vse
odvijalo tako hitro, da nisva utegnili poslati maila, zato ga posiljava
sele zdaj.

No pa zacnimo. Nazadnje sva se javili iz Kaikure, kjer sva naslednje jutro
plavali z razigranimi, poskocnimi in radovednimi divjimi delfini.To se je
dogajalo ob cudovitem soncnem vzhodu, kar je se dodatno polepsalo
nepozabno dozivetje.

Iz tega mesta pa se nisva odpravili s kolesi, saj sva v kampu spoznali
Nemca Stefana, ki je imel podoben plan poti za juzni del otoka kot midve,
katerega sva zaradi casovne stiske tako ali tako nameravali prestopati.
Tako smo se na pot odpravili s starim dobrim mini kombijem, znamke Toyota.
Kolesa pa sva ponovno pustili na varnem v enem izmed backpacker-jev.

Prvi postanek smo naredili v Christchurchu, ki nama je bil od vseh mest
najbolj vsec. Arhihektura mesta izraza vsaj nekaj zgodovine, kar sva zelo
pogresali v ostalih mestih. Najvec smo se zadrzevali v precudovitem
botanicnem vrtu in v umetniski cetrti, kjer ob vikendih veliko umetnikov
zabava obiskovalce (klovni, pevci, slikarji..).

Nato smo mimo turkizno obarvanih jezer Tekapo in Pukaki nadaljevali pot
proti najvisji gori Nove Zelandije - Mount Cook (3755 m). Tam smo si
ogledali tudi ledenik, imenovan Hooker glacier. Nato smo se vrnili nazaj
na vzhodno obalo v mesto Oamaru, ki je znano predvsem po kolonijah
pingvinov, ki jih na zalost nismo videli, saj so na kopnem oz. v svojih
gnezdih le ponoci, ker od soncnega vzhoda do soncnega zahoda (vcasih tudi
kasneje) v morju lovijo hrano.

Nekaj posebnega so bile velike znamenite okrogle skale na plazi, imenovane
Moeraki Boulders, katerih nastanek ni najbolje pojasnjen. Predvidevajo, da
so pod vplivom vremenskih razmer nastajale okoli 4 milijone let. Na koncu
pa zaradi plime in oseke razpadejo.

Ogledali smo si tudi dezelo fjordov (Milford Sound), eno izmed glavnih
turisticnih atrakcij, kljub temu da v tem da v tem predelu pade najvec
dezja v letu. Za hip smo se ustavili tudi v Queenstown-u , saj je
najdrazje mesto v drzavi, hkrati pa je tudi center adrenalinskih sportov
(bungy jump, rafting, skok s padalom...).

Kratek cas smo preziveli tudi na zahodni obali, kjer smo okusili tipicen
dan za ta predel (dez,veter,dez, veter...), zaradi tega si nismo ogledali
dveh znanih ledenikov (Franc Josef in Fox glacier), saj so bile ceste do
njih zaprte.

Cez prelaz Arthur smo se vrnili v Christchurch, kjer sva se poslovili od
Stefana (Stefeka), sli po kolesa in se z njimi odpravili do za naju
najlepse vasice Hanmer springs. Tu sva se nekaj dni relaksirali in s
kolesi raziskovali okolico, doziveli mounting biking , sle na vec
hikingov...

Nato sva odkolesarili nazaj proti Christchurchu, od koder sva tudi
odleteli nazaj v Slovenijo. Zadnjo noc sva prebedeli na letaliscu, saj sva
morali prodati sotor (ostali brez doma...), nato se 9 ur cakali na
letaliscu v Sydney-u in po vsega skupaj 52-ih urah potovanja (letenje in
cakanje na letaliscih) koncno stopili na slovenska tla.

Potovanje po Novi Zelandiji je bila ena velika dogodivscina, med katero
sva zelo uzivali, veliko pa sva se naucili tudi iz manj prijetnih
trenutkov. Narava je zelo raznolika in precudovita, cesar se Novozelandci
dobro zavedajo in so zato postali pravi mojstri v trzenju turisticnih
atrakcij. Najbolj sva pogresali tisto pravo zgodovino (staro arhitekturo,
gradove...), ki smo jo vajeni v Evropi,saj je drzava zaceli mnozicno
poseljevati sele pred pribl.150-imi leti. Zato naju je toliko bolj
navdusila vec kot tisoc let stara Maorska zgodovina. Najbolj sva bili
preseneceni nad izredno prijaznostjo domacinov, ki sva se je ze proti
koncu zelo navadili in razvadili.

Hvala, ker ste naju spremljali in spodbujali, zahvaljujeva pa se tudi
sponzorjem, ga. Lindsay iz kampa Beachhaven in ga. Judi iz Hanmer Springs
forest camp za gostoljubje, uporabo telefona in prijaznost. Iz Zelandije
sva se namrec javljali tudi na radijski postaji Val 202 (oddaja Gori,
doli, naokoli) in na Radio Slovenia International za kateri sva posneli
nekaj potopisnih prispevkov.

Posebna zahvala pa vsem domacim, katerim se opravicujeva za morebitne
neprespane noci zaradi skrbi.

M & S

Zopet sva doziveli veliko zanimivega, kar bi radi delili z vami, a
previdno - branje naslednjih vrstic lahko pri nekaterih povzroci
vznemirjenje in prebudi zeljo za avanture :)))

V nacionalnem parku Tongariro sva se na enodnevnem hikingu (pohod)
sprehajali po vulkanskih kraterjih, ob jezerih in uzivali v razgledu na
prizorisca, kjer so snemali film Lord of the rings.

V kampu blizu parka (Turangi) sva spoznali Maora z imenom Tu, ki nama je
povedal veliko zanimivega o njihovi zgodovini in kulturi. Za slovo pa nama
je zapel maorsko pesem in se od naju poslovil na njihov nacin - s
HONGI-jem (rokovanje, nos na nos, celo na celo).

Zaradi casovne stiske sva se od parka do Wellingtona peljali z vlakom,
nato pa s trajektom do juznega otoka. Po nasvetu domacinov (strma,
vijugasta, ozka in nevarna cesta) sva se odlocili, da v Pictonu pustiva
kolesi na varnem v backackerju in se do nacionalnega parka Abel Tasman
odpraviva na stop. Pri tem nisva imeli tezav, saj sva za 250km potrebovali
le pet ur, kar je malo, saj so bile ceste res obupne (stop je bila res
dobra ideja).

V tem parku sva se odpravili na dvodnevni hiking in uzivali na enih izmed
najlepsih plaz v NZ (pesek zlate barve in turkizno modro morje). Drugi dan
sva se zaradi slabega vremena z vodnim taksijem predcasno vrnili v kamp.
Ker se nisva hoteli se posloviti od plaz, sva naslednji dan stopali do
zaliva Golden bay.

Po povratku sva v Picton sva se ponovno s kolesi odpravili proti jugu, na
poti pa se ustavili na letaliscu, kjer sva doziveli najbolj adrenalinsko
stvar na svetu: skok s padalom v tandemu z visine 3500 metrov ob najlepsem
soncem zahodu. Noorrrroooooo!!!! Komentar po skoku:"Gremo se enkrat! " :)))

Padalec Neil in snemalec Rob sta pred skokom poskrbela za dobro
razpolozenje, pilot Marcel pa za fantasticen panoramski razgled, ki se je
raztezal do severnega otoka, nad Marlborough Sounds, do nac. Parka Abel
Tasman in v notranjost juznega otoka. Torej, ce vas bo pot kdaj zanesla v
NZ, priporocava skok pri SKYDIVE THE SOUNDS, Picton N.Z.; garantirava - ne
bo vam zal!

Naslednje jutro sva se prebudili v zelo mrzlo jutro (3 stopinje C!) in
nadaljevali pot do Kaikoure. Zaradi redke poseljenosti in pomanjkanja
kampov med vecjimi mesti, sva prosili za prenocisce pri eni izmed
osamljenih kmetij. Druzina s stirimi otroci naju je prijazno sprejala in
nama ponudila prostor za kampiranje. Sele kasneje sva ugotovili, da bova
dejansko spali le tri metre (!) stran od zelezniske proge, za katero sva
naivno upali, da je zapuscena. Ponoci sva ugotovili, da je v resnici zelo
prometna (pet vlakov v celi noci) - vsake toliko casa sva doziveli majhen
potres in se naslednje jutro prebudili s podocnjaki do kolen.

Zdaj sva v mestu Kaikoura, kjer cakava, da prideva na vrsto za plavanje z
delfini. Mesto pa je znano tudi po kolonijah tjulnov, po kitih in
albatrosih.

Zdaj pa vas bova prenehali vznemirjati in vas prepustili snegu in mrazu...
Upava, da sva vas vsaj malo pogreli z novicami iz toplega juga.

Haere ra - papa

Sasa & Mateja

Torej, prikolesarili sva ze do jezera Taupo, ki je priblizno na sredini
severnega otoka. Na poti do mesta Tauranga sva se po nekaj desetih
kilometrih morali odlociti za ?slepanje? do prvega servisa za kolesa
(Koops Cycles), saj so zaradi prevelike teze popustile spice na zadnjih
kolesih. Zamenjali so jih s srebrnimi, ki so debelejse in mocnejse od
crnih.

Odkar sva tu, sva drugace imeli se nekaj ostalih problemov s kolesi:
pretrgane zice od stevcev, zvita noga, gumi defekti, zviti ventilcki?kar
nama je posteno nacelo zivce in denarnici. Nekaj sva popravili sami, za
ostalo pa so poskrbeli na servisih.

Prenocujeva samo v kampih, ki so vecinoma lepo urejeni. Vsak ima pralnico
(pranje 2 NZD, susenje 2 NZD), sobo s televizijo, skupno kuhinjo s
hladilniki, ponekod je na voljo tudi posoda. Vecina kampov ima tudi
(glasne!) race, ki poskrbijo za ciste zelenice. Najbolj nadlezni pa so
komarj, pescene muhe (slov. musicam podoben insekt crne barve, ki grize)
in posumi (po velikosti macki podobna zival z glavo podobno netopirjevi ?
jak!). Slednji se ponoci postavi poleg sotora in tudi po pol ure spusca
neznosno nadlezen in glasen zvok, ces: ?Spokajta, to je moj teritorij!? Bo
ze videl on svoj teritorij, ko bova naslednjic oborozeni prisli iz sotora
in bo spoznal razpiceni terminatorki!

V Rotorui sva prenocili v kampu, ki ima naravno ogrevane prostore za
kampiranje (kar je poleti cisto odvec), saj je to mesto znano po
geotermalni aktivnosti (termalni vrelci in jezera?) zato se kadi in smrdi
iz vsake luknje.

V okolici tega mesta sva si ogledali ?Buried village? (Pokpana vas) in
preizkusili zorb. Vas je pred vec kot sto leti zalila lava iz bliznjega
vlukana Tarawera. Kasneje so jo do polovice izkopali in iz tega naredili
muzej na prostem. Na poti iz vasi pa sva se osvezili v jezeru Blue lake,
ki je podobno Bohinjskemu.

Zorbing pa je eden izmed stevilnih ? v NZ iznajdenih ? adrenalinskih
sportov, pri katerem te v zorbu (velik balon) spustijo po 200m dolgem
hribu. Izbiras lahko med zorbom, v katerem si pripet z jermeni in med
osvezujocim hydro zorbom, v katerega pred spustom dodatjo pribl. 10 litrov
vode in tako dozivis kombinacijo vrtiljaka in tobogana. Lokacijo zorbinga
sva obiskali zaradi Sasine diplome (Trzno komuniciranje na primeru
adrenalinskega sporta zorbing), kar sva omenili ekipi zorba, ki je bila
nad tem tako navdusena, da naju je presenetila z brezplacno ponudbo hydro
zorba. Seveda se temu nisva mogli upreti ? noro dobra izkusnja!

Na poti do jezera Taupo sva si ogledali termalni park Waiotapu, ki je
edinstveno vulkansko obmocje z vecbarvnimi termalnimi in blatnimi jezeri
ter vulkanskimi kraterji. Tu sva si tudi ogledali izbruh gejzirja, ki ga
za turiste dnevno ob tocno dolocenem casu stimulirajo z dodatkom milu
podobne substance.
Z dovoljenjem osebja termalnega parka sva brezplacno prespali na njihovem
prostoru za piknike ? neprespana noc (posumi!).

V mestu Taupo sva po treh soncnih tednih doziveli prve plohe in vecinoma
oblacno vreme. Poletja sva se ze toliko navadili, da sva pozabili kako
mrzlo je pri vas. Vseeno vam malo zavidava zimsko idilo.

Hvala vsem za pozdrave in novice ? bravo Tina Maze! Uzivajte v zimskih
radostih se v najinem imenu in se kmalu spet beremo.

Cau bau

Mateja & Sasa

Po dveh tednih se javljava iz zaliva Bay of Plenty,kjer se razteza vec
kilometrov dolga pescena plaza, ki v NZ spada med najbolj priljubljene in
varne za surfanje. Tu torej ne manjka postavnih surferjev...

Iz Aucklanda sva nadaljevali pot proti severu do mesta Orewa. Zaradi
vetrovnega in hladnega vremena sva se kopali le enkrat. Preostali cas sva
izkoristili za raziskovanje okolice in si med drugim ogledali dezevni gozd
in sli na hiking po regionalnem parku Shakespeare. Park ima cudovite
razgledne tocke, pescene plaze, velike pasnike z ovcami in kravami in
barvite pave.

Nato sva se odpravili nazaj proti jugu in po nasvetu domacina pristali v
reg. parku Omana, kjer je nocitev dosti cenejsa (8 NZD) kot v navadnih
kampih (12-16 NZD). Seveda brez toplega tusa in slabse urejenimi WC-ji.

Z nekaj dnevnimi postanki v razlicnih kampih sva se za vec dni ustalili na
obali Waihi Beach-a.

Do sedaj sva na poti spoznali dosti zanimivih ljudi, kot je na primer
Karin iz Nemcije, ki je ocitno se bolj optimisticna kot midve - suha
vegetarijanka brez kondicije, ki si je v NZ kupila kolo in se z njim
odpravila na juzni otok. Spoznali sva tudi par iz Svice, Iwana in tri
mesece noseco Elizabeth, ki nameravata prekolesariti podobno pot kot
midve. Spoprijateljili sva se tudi z novozelandskim pilotom, ki ima hiso
na Baliju, podjetje v Jakarti,prevazal pa je celo Mick Jaggerja, Toma
Cruza in Penelope Cruz.

Presenetili so naju nekateri domacini, ki so kot iz topa "izstrelili"
lokacijo Slovenije. Pri nas so namrec preziveli nekaj casa zaradi
sluzbenih ali privatnih razlogov. Se vedno pa najbolj vzgeta besedi
ex-Jugoslavija in Tito.

Najina kondicija napreduje in prekolesariva tudi do 80 km dnevno,kar je
pri tukajsnjih hribih in z vso kramo na prtljazniku (cca. 20 kg), kr
veliko.

Na poti je veliko turisticno-informac. centrov. V primeru, da jih takoj
ne najdeva pa v hipu pristopijo prijazni domacini, ki naju zasujejo s
koristnimi informacijami zato se je zelo tezko izgubiti. Dovolj je ze, da
se samo ustaviva pa naju ze nekdo nagovori in povprasa od kod sva in kam
sva namenjeni.

Zaradi mocnega sonca sva ze lepo zagoreli, vseeno pa se poskusava
zadrzevati bolj v senci, saj je nad NZ velikanska ozonska luknja.

Na najino grozo, sva ugotovili, da so posnetki, narejeni z digitalcem,
slabe kvalitete. Zaenkrat se nisva ugotovili kaj je krivo: digitalc ali
midve. Nekaj fotk sva vseeno poslali najinemu administratorju,ki jih bo
poskusal izostriti. Drugace pa si jih lahko vseeno ogledate, da dobite
vsaj malo obcutka, kaj sva ze videli.

Bili ste zelo pridni s pozdravi preko maila in se ze veseliva novih.

Lep pozdrav
Sasa & Mateja

Po mucnih 30-ih urah potovanja sva koncno pristali na letaliscu v
Aucklandu. Kot, da ze vecurno sedenje ni bilo dovolj, naju je cakala se
dolgotrajna letaliska kontrola, pri kateri sva med drugim morali pokazati
kolesi. Carinik se ob tem ni mogle nacuditi:"Tako dobro zapakiranih koles
se nisem videl".

Po opravljenih formalnostih sva najini tazadnji gulili se dodatnih 40
minut v kombiju na poti do hostla. Tam sva se koncno temeljito naspali.

Obdelali sva ze mesto, katerega sva si ogledali z visine 180 metrov, in
sicer z najboljse razgledne tocke v mestu - Sky tower. Razgled je
fantasticen!

Nato sva si ogledali muzej Auckland in izvedeli dosti o zgodovini Maorov
(prvi priseljenci) in o tukajsnji flori in favni, manj zanimiva nama je
bila razstava o Novi Zelandiji v vojni. Na zalost sva zamudili nastop
Maorov.

Na poti do muzeja sva srecali juznokorejskega kopilota, s katerim sva si
skupaj ogledali muzej. Kasneje naju je povabil v korejsko restavracijo, v
kateri se nam je pridruzil njegov sluzbeni kolega. Korejska hrana naju je
kr ocarala: veliko zelenjave, meso smo si spekli na mini gorilniku kr na
mizi, posebej zanimiva pa so bila jabolka v majonezi z grahom in koruzo.
Obraz se nama je nakremzil le ob grizljaju morske trave.

Najin prvi vtis o mestu in o ljudeh je, da je vse zeleno in so vsi zelo
prijazni. Vsaka hisa (ampak zares vsaka) ima urejeno zelenico in okolico,
vsepovsod pa je ogromno dreves - tudi v centru mesta.

Vreme je na najino veselje vecinoma soncno in toplo (20-25 stopinj), le
obcasno nas presenetijo rahle plohe.

Danes sva ze razpakirali in sestavili kolesi, tako, da sva pripravljeni na
jutrisnji odhod proti severu - na plaze!

Vsem skupaj en lep soncni pozdrav!

Mateja & Sasa